Najprej kobilarna, šele nato vas
Lipica je najprej kobilarna. Pogodbo o nakupu posestva je notranjeavstrijski nadvojvoda Karel II. podpisal 19. maja 1580, leta 1581 pa so v Španiji kupili kobile in žrebce, da bi jih križali s kraškim konjem. Ime naj bi izhajalo iz majhne gostilne, ki so ji rekli »Pr’ lipci«, torej pri mali lipi. Lipicanci so tesno povezani s Špansko jahalno šolo na Dunaju, nekdanjo dvorno jahalno šolo: ko so po letu 1918 čredo dvorne kobilarne razdelili med Lipico, Piber in Kladruby, so lipicanci avstrijskega Piberja izšli prav iz te črede. Hlev Velbanca so zgradili med letoma 1703 in 1705.
Čredo so večkrat umaknili: leta 1797 na Madžarsko in znova med letoma 1809 in 1815, med drugo svetovno vojno pa so jo zaplenili Nemci. Leta 1947 se je v Lipico vrnil le majhen del; 18. novembra istega leta so rodovniške knjige in precej večjo skupino konj dodelili Italiji. Leta 2022 so tradicije reje lipicancev vpisali na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, na podlagi skupne nominacije več držav, med njimi Slovenije, Avstrije in Italije. Lipicanci so upodobljeni tudi na slovenskem kovancu za 20 centov.
Danes Kobilarna Lipica redi čredo več sto konj in ponuja vodene oglede, jahalne predstave, muzej, hotel in igrišče za golf. Okoli nje se razprostira odprta kraška pokrajina na približno 403 m nadmorske višine: apnenec, suhozidi, vrtače in gozdovi črnega bora, ki so prerasli nekoč goli Kras. Samo naselje ima nekaj deset prebivalcev. V Lipico se pride na obisk, hiš naprodaj pa tu skoraj ni: kdor pravi, da živi »v Lipici«, v resnici živi v Sežani, Lokvi ali Orleku.



