Ribiško mesto, v katerem se živi vse leto
Izola ni letovišče, temveč mesto, ki živi od dela. Staro jedro stoji na nekdanjem apnenčastem otoku, ki se je povezal s kopnim, ko so podrli mestno obzidje in s kamenjem iz njega zasuli kanal. Viri si glede letnice niso enotni, zato je ne navajamo.
Izola je prvič omenjena leta 972. Pod Benetkami je bila od druge polovice 13. stoletja do leta 1797; iz tega obdobja so ohranjeni ulični tloris, cerkev sv. Mavra in palače, kot je palača Besenghi degli Ughi (1775–1781), v kateri je danes glasbena šola. Sodobno mesto je ustvarila industrija: prva tovarna ribjih konzerv je začela obratovati leta 1879, po vojni so se tovarne konzerv združile v Delamaris in Izola je postala središče slovenske ribiške industrije. Paštete Argeta danes izdelujejo v industrijski coni Livade.
Turizem je znova zaživel po letu 1960 s turističnim naseljem v Simonovem zalivu. Tam so ostanki rimske obmorske vile iz 2. stoletja pr. n. št., ki jo istovetijo z antičnim Haliaetumom; njeni talni mozaiki so še vedno na prvotnem mestu, turistična organizacija pa jih navaja kot največjo površino rimskih mozaikov v Sloveniji. Pristanišče vile je danes pod vodo, ker se kopno pogreza, gladina morja pa dviga. Skozi mesto je potekala tudi ozkotirna železnica Parenzana (1902–1935): njena postaja je ohranjena v Livadah, po nekdanji progi pa danes poteka kolesarska pot.
To ni počitniško naselje, temveč mesto z vsakdanjim življenjem. Njegov utrip določajo ribiško pristanišče, marina, bolnišnica na slemenu in tržnica. Prebivalstvo je razmeroma staro; mesto je od leta 2021 izgubilo nekaj prebivalcev, v vseh vaseh v zaledju pa se je število prebivalcev od leta 2011 povečalo. Italijanščina je poleg slovenščine uradni jezik v mestu, v Jagodju in na Dobravi, v vaseh na gričih pa ne.


