Na eni strani park, na drugi pristanišče
Ankaran je slovenska stran Miljskega polotoka: pas flišnih klifov, borovcev in plaž, ki se razteza od italijanske meje pri Debelem rtiču do ustja Rižane, kjer se začnejo žerjavi Luke Koper. Je del slovenske obale, ki je Trstu najbližji, in najmlajša slovenska občina: Ustavno sodišče jo je ustanovilo z odločbo z dne 9. junija 2011 in jo s tem ločilo od Mestne občine Koper, kot občina pa deluje od 1. januarja 2015. Občino sestavlja eno samo naselje, ki je v celoti uradno dvojezično: statut celotno ozemlje občine opredeljuje kot narodnostno mešano območje, zato je tu uradni jezik poleg slovenščine tudi italijanščina.
Zgodovina je starejša od občine. Ohranjeni so sledovi prazgodovinskih gradišč, rimskih podeželskih vil in rimske ceste Via Flavia, ki je vodila od Trsta do Pulja; leta 2002 so pri križišču Bivje odkrili odsek tlakovane rimske ceste. Okoli leta 1100 so benediktinci iz samostana San Nicolò del Lido zgradili samostan sv. Nikolaja. Beneška republika ga je ukinila leta 1774, koprska družina Madonizza ga je spremenila v poletno bivališče, danes pa je v njem hotel turističnega kompleksa Adria. V Valdoltri so 21. decembra 1909 odprli obmorsko zdravilišče za otroke s kostno tuberkulozo; danes je to ortopedska bolnišnica. Med letoma 1945 in 1954 je bil Ankaran pod jugoslovansko vojaško upravo v coni B, ki je bila od leta 1947 del Svobodnega tržaškega ozemlja. Po vojni je rasel kot delavsko naselje, na drugi strani zaliva pa je nastajalo koprsko pristanišče, ki so ga začeli graditi leta 1957.
Kraj pošteno opiše prav ta dvojnost. Zahodni del je zelen in zavarovan: Krajinski park Debeli rtič, ustanovljen junija 2018, obsega rt med zalivoma Valdoltra in Sv. Jerneja ter pripadajoči pas morja, skupaj 340 ha, od tega 160 ha morja. Središče in vzhodni del gledata čez zaliv na pristanišče.


