Obmejno mesto na planoti
Sežana je glavno središče slovenskega Krasa, apnenčaste planote, ki se onkraj meje nadaljuje v tržaški Kras. Italijani ji pravijo Sesana; to ime je zgodovinsko, ne uradno, saj so na slovenskem Krasu uradna samo slovenska imena. Sežana je bolj obmejno mesto kot razglednica: obdajajo jo avtocesta, železnica in mejni prehod Fernetiči s tovornim terminalom, leta 1949 pa sta nova cesta in železniška proga sežanskemu botaničnemu vrtu odvzeli del zemljišča.
Občina, ustanovljena leta 1994, obsega več deset naselij, od samega mesta do zaselkov z nekaj deset prebivalci. Okoli njih je značilna kraška pokrajina: siv apnenec, suhozidi, vrtače, vinogradi na rdeči, z železom bogati prsti (jerovici) in gozdovi črnega bora, s katerimi so v 19. in 20. stoletju pogozdili planoto, ki je bila nekoč večinoma gola. Površinske vode je malo, zato so v vaseh urejali kale za živino, za pitno vodo pa so deževnico s streh zbirali v štirnah. Zaradi burje, mrzlega in sunkovitega severovzhodnega vetra, ki piha predvsem od novembra do aprila, imajo hiše na privetrni strani pogosto slepe zidove.
Dve imeni sta Sežano naredili bolj znano, kot bi pričakovali od tako majhnega kraja. Tu se je leta 1904 rodil pesnik Srečko Kosovel, ki je leta 1926 umrl v bližnjem Tomaju; soba, v kateri se je rodil, je od leta 1976 spominska soba. 10 min vožnje proti jugu, v Lipici, pa je habsburški nadvojvoda Karel II. leta 1580 kupil posestvo, na katerem je nastala kobilarna; po kraju je dobil ime lipicanec.


