Solinarsko mesto na konici polotoka
Piran leži na koncu ozkega polotoka: beneško mesto s tesnimi ulicami, kamor obiskovalci z avtomobilom ne smejo zapeljati. Do propada Beneške republike leta 1797 je bil pod njeno oblastjo, bogastvo pa mu je prinesla sol: piranske soline viri omenjajo že leta 804, na Leri v Krajinskem parku Sečoveljske soline, jugovzhodno od mesta, pa sol še danes pridelujejo ročno.
Srce mesta je Tartinijev trg, ovalni prostor na mestu nekdanjega notranjega pristanišča, mandrača, ki so ga leta 1894 iz higienskih razlogov zasuli. Bronasti kip violinista Giuseppeja Tartinija, ki se je tu rodil leta 1692, so postavili leta 1896, tlakovanje pa je leta 1992 zasnoval Boris Podrecca. Na trgu stoji Benečanka, palača v beneškem gotskem slogu iz 15. stoletja. Na griču nad strehami se dviga cerkev sv. Jurija z zvonikom po beneškem vzoru, ki ga krona kip nadangela Mihaela; mestno obzidje ima stolpe, odprte za obiskovalce; svetilnik na Punti je iz 19. stoletja in stoji na utrdbi iz leta 1617. Izročilo ime mesta povezuje z grško besedo pyr, ogenj, in s signalnimi ognji, ki so jih tu nekoč prižigali.
Uradno ime občine je dvojezično, Občina Piran / Comune di Pirano, na narodnostno mešanem območju pa je italijanščina poleg slovenščine uradni jezik. Do konca druge svetovne vojne je v mestu živelo pretežno italijansko govoreče prebivalstvo; večina tega prebivalstva je v desetletju po letu 1945 odšla v valu povojnega izseljevanja iz Istre. Italijanska skupnost ima danes sedež v Tartinijevi hiši, kjer se je skladatelj rodil.
K značaju mesta sodijo tudi njegove slabosti. Mesto od leta 2011 izgublja prebivalce, medtem ko se v preostalem delu občine njihovo število povečuje, in njegovo prebivalstvo je starejše od občinskega povprečja. Poleti se napolni z obiskovalci: občina ima največji delež turističnih prenočitev na slovenski obali, med tujimi gosti pa je več Avstrijcev in Nemcev kot Italijanov.


