Otok, ki je postal pristaniško mesto
Koper je bil otok. Staro mesto stoji na nizki vzpetini in je bilo od leta 1279 do 1797 pod Benetkami; v Beneški republiki je bil Koper najpomembnejše mesto beneške Istre in je živel od trgovine in soli. Nasip proti Semedeli so zgradili leta 1827, soline okoli otoka, ki so jih opustili do leta 1911, pa so zasuli med letoma 1932 in 1939. Skoraj vsa ravnina okoli starega mesta je torej zemljišče, pridobljeno na račun morja ali solin.
Zgodovina se bere v imenih: v antiki Aegida, nato Iustinopolis, ki ga izročilo povezuje z bizantinskim cesarjem Justinom II., v času oglejskih patriarhov Caput Histriae, od tod italijansko ime Capodistria. Po Benetkah je prišla Avstrija, nato kratko francosko obdobje in spet Avstrija do leta 1918; po rapalski pogodbi je mesto pripadlo Italiji, od leta 1945 je bilo v coni B, z londonskim memorandumom oktobra 1954 pa je prešlo pod Jugoslavijo. Večina dotedanjega prebivalstva je mesto zapustila med letoma 1945 in 1954.
Na Titovem trgu stojita Pretorska palača, nekoč sedež beneškega upravitelja, od leta 2001 pa znova sedež občine, in stolnica z deli Vittoreja Carpaccia. Ob stolnici se dviga zvonik, ki je nastal kot romanski obrambni stolp, na trgu pa je tudi Loža s kavarno. Vrata Muda iz leta 1516 so edina ohranjena mestna vrata. Septembra 2025 so obnovljeno palačo Collegio dei Nobili ob navzočnosti predsednice Slovenije in predsednika Italije odprli kot sedež šol z italijanskim učnim jezikom.
Koper je dvojezičen kot vsa obalna mesta: italijanščina je uradni jezik ob slovenščini. Od drugih ga loči to, da je od leta 1957 pristaniško mesto. Luka Koper, edino tovorno pristanišče v državi, se začne na robu starega mesta, ob njej pa je potniški terminal za križarke. Koper je mesto, ki živi in dela vse leto, ne letovišče.


