Otoki, ki so postali mesta, in parki vmes
Koper in Izola sta bila otoka: Koper so s kopnim povezali z nasipom leta 1827, Izolo pa tako, da so podrli obzidje in s kamnom zasuli kanal; Piran leži na konici polotoka. Velik del nizkega sveta okoli starega mestnega jedra Kopra je pridobljen z nasipavanjem in osuševanjem (Semedelska in Škocjanska bonifika), občinski prostorski načrt pa te depresije še danes uvršča med poplavno ogrožena območja.
Kjer se mesta končajo, se začne zavarovana narava: Škocjanski zatok, največje polslano mokrišče v Sloveniji, naravni rezervat med pristaniščem in Bertoki; Krajinski park Strunjan med Izolo in Piranom, z laguno Stjuža, delujočimi solinami in flišnimi klifi; Sečoveljske soline, ramsarsko mokrišče od leta 1993. Fliš ni trden: pešpot od Pirana do Fiese so zaprli po plazu maja 2024 in znova, zaradi nestabilnih pobočij, septembra 2026.




